Dolgo časa sem na zaščitna oblačila gledal kot na nekaj, kar uporabljajo predvsem ljudje v posebnih poklicih, kot so gradbeniki ali industrijski delavci. Zdelo se mi je, da to ni nekaj, kar pride v poštev nekomu, kot sem jaz. Jaz sem namreč imel opravka z mašinami oziroma z zahtevnim in nevarnim orodjem le doma. Tam sem si skozi leta ustvaril prijetno domačo delavnico, kjer sem lahko ustvarjal različne reči: od lesenih kosov pohištva do česa malo bolj naprednega in kompleksnega. Delo v tej delavnici mi je bilo res zelo všeč, saj sem lahko ustvarjal karkoli sem si želel. Če česar nisem znal, sem se hitro naučil. Priznam pa, da za varnost nisem najbolje skrbel.
Kot sem omenil prej, so se mi zdela zaščitna oblačila nekaj pretiranega, vsaj za moje domače potrebe. Zaradi tega sem redko kdaj nosil rokavice, kakšno haljo ali celo očala. S časom pa sem na srečo spoznal, da tovrstna zaščita ni stvar udobja ali nekega dodatka, ampak predvsem stvar nuje. Velikokrat se mi je namreč zgodilo, da se mi je pri delu z lesom v roko zapičil kakšen droben kos. To ni bilo tako nevarno, ampak vseeno neprijetno. Dolgo časa sem si govoril, da bi me rokavice le ovirale, a ko mi je nekega dne prekipelo, sem se končno odločil, da jih začnem uporabljati. Kmalu zatem me je začelo motiti tudi to, da mi je med brušenjem kdaj pa kdaj v oči padel droben prah, zato sem začel nositi tudi očala.
S časom sem začel uporabljati čedalje več zaščite. Tedaj sem dokončno ugotovil, da zaščitna oblačila niso nekaj, kar te pri delu ovira, ampak ti dejansko pomagajo. Čeprav se nisem nikoli resno poškodoval, so me tiste malenkosti precej zmotile, preprečiti pa sem jih lahko z nekaj dodatnimi oblačili. Danes pri delu ne pozabim na rokavice, zaščitna očala in primerno obutev, saj mi omogočajo varnejše in bolj zanesljivo delo.