Ko smo mladi in zaljubljeni, je vse tako lahko. Imamo to svojo osebo najraje na svetu in vse bi dali zanjo. Potem pa bi lahko rekli, pride življenje. Včasih, ko gledam nazaj, si resnično želim, da bi še bolj cenil tisti čas, ko smo bili tako sproščeni in brez obveznosti. Res lepo obdobje, potem pa pridejo leta, ko se neprestano nekaj dogaja in imamo polno skrbi. Tako postanemo zaskrbljeni in nervozni. Sam sem bil prepričan, da bo moj zakon trajal za vedno. No, pa ni bilo tako. Prišlo je obdobje, ko z ženo nisva več zmogla. Enostavno se nisva več slišala. Vsak je živel po svoje. Bilo je boleče, ker sva videla, da bi vse skupaj lahko vodilo v ločitev. Takrat pa je bila partnerska terapija tista, ki nama je rešila zakon. No, seveda sva midva bila tista, ki sva znala stvari rešiti in se spet poslušati.
Ko sva prišla na prvo terapijo je bilo najtežje. Nobeden ni vedel, kaj naj pove, kako zečeti. Še dobro, da je psihoterapevt bil tako umirjen in dober, da naju je počasi začel spraševati stvari, midva pa sva se začela odpirati. Najboljše pri vsem tem mi je bilo to, da mi je partnerska terapija pomagala na ta način, da sem lahko povedal kar sem želel in me nihče ni obsojal. To sem potreboval in to je potrebovala moja žena. Kar nekaj sva si povedala in tako sva si očistila dušo. Tako bi temu jaz rekel. Nabralo se je ogromno nerešenih pogovorov in prav to naju je pripeljalo do skorajšnje ločitve.
Danes sem hvaležen, ker nama je partnerska terapija rešila zakon. Danes spet lahko sediva skupaj, se smejeva in pogovarjala. Naučila pa sva se predvsem to, da morava biti eden do drugega odkrita. Prav partnerska terapija je bila ta, ki nama je dala, da morava še tako majhne nesporazume reševati sproti.