Sam sem se vedno imel za precej dobrega pisca. V srednji šoli in kasneje na faksu, mi namreč to ni nikoli delalo kakšnih konkretnih težav. Moji spisi so bili vedno dobri, prav tako pa mi tudi diplomska naloga ni povzročila večjih težav, kar se tiče sloga. Zaradi tega pa sem si mislil, da mi pisanje pač gre. Zato pa sem imel v glavi, da mi tudi pisanje poročil za službo ne bo delalo težav. S tem sem se namreč srečal, ko smo v službi uvedli pisanje poročil in predstavitve za stranke in različne interne dokumente.
Tega dela pa sem se lotil precej optimistično. Mislil sem si pač, da bo to nekaj čisto enostavnega, ter mi ne bo povzročalo nobenih težav. Tedaj pa sem dobil nalogo, da pripravim predstavitev za enega ključnih partnerjev podjetja. Ker je bilo to tako pomembno, pa mi je šef rekel, da naj se malo poglobim v lektoriranje. Bilo je namreč zelo pomembno, da bo moje besedilo kar se da pravilno, tako vsebinsko, kot tudi slovnično, zaradi česar pa sem rabil lektoriranje.
Iskreno pa si takrat nisem mislil, da bo to pomembno. Ni mi bilo jasno, zakaj bi rabil pomoč kakšnega lektorja, če mi pisanje pač gre. Ko pa sem besedilo poslal na lektoriranje in dobil povratno informacijo pa priznam, da me je kar zabolel ego. Povratne informacije namreč niso bile preveč pozitivne. Besedilo je bilo skoraj celo popravljeno in označeno za slogovno šibko. To pa me je res čisto vrglo s tira, saj si nikoli nisem mislil, da delam toliko napak.
Moram pa reči, da to ni bilo samo slabo. S tistim popravkom, ki sem ga dobil, sem namreč lahko natančno videl, kje delam napake in kje so moja besedila šibka. Zato pa sem lahko to dobro analiziral, ter se konkretno izboljšal pri pisanju tovrstnih besedil in dokumentacij.