Zobozdravnika sem se dolgo izogibala. Ne zato, ker bi imela slabe izkušnje, ampak ker sem si vedno govorila, da me nič ne boli in da bom šla drugič. Klasična logika, ki te prej ali slej udari po glavi oziroma po zobu.
Nekega jutra sem jedla povsem običajno jabolko in kar naenkrat začutim nekaj ostrega, neprijetnega, popolnoma narobe. Pogledam in ugotovim, da mi manjka kos plombe. Srce mi je padlo v želodec. V trenutku sem vedela, da sem na vrsti – brez izgovorov, brez prelaganja. Zobozdravnik, danes.
Poklicala sem ambulanto in imela neverjetno srečo; prost termin popoldne. Ko sem sedela v čakalnici, mi je srce razbijalo, čeprav me ni nič bolelo. Tako pač je – že sam zvok vrtalke v mislih prižge vse alarme.
Ko sem končno sedla v ordinacijo, me je zobozdravnik mirno vprašal, kako dolgo odlašam. Pošteno sem priznala, da predolgo. Pregledal je zob, naredil rentgen in rekel, da imam srečo. Ni prišlo do živca, samo popraviti ga je treba.
Ko sem odprla usta in se je začela priprava, sem se spomnila vseh let, ko bi lahko prišla brez stresa in brez napetosti. Vrtalka se je oglasila, jaz pa sem se oprijela stola, ampak v resnici? Nič ni bolelo. Čisto nič. Le neprijeten zvok in občutek, da nekdo dela nekaj tam, kjer tega ne bi želel. Po pol ure je bilo konec.
Najbolj zanimivo pri vsem pa je občutek po obisku. Kot bi ti nekdo izklopil majhno skrito napetost, ki jo nosiš s sabo. Zob je bil popravljen, glava mirna, jaz pa sem si rekla: od zdaj naprej se neham pretvarjati, da sem nesmrtna.
Danes grem k zobozdravniku brez panike. Enkrat na leto pregled, po potrebi čiščenje kamna, in to je to. Ni več strahu pred razmišljanjem, kaj če, ker sem dojela, da zobozdravnik ni nekdo, ki straši, ampak nekdo, ki te reši težav.
In če to bere nekdo, ki odlaša – verjemi, razumem. Ampak obisk zobozdravnika je vedno manjši stres kot posledice čakanja predolgo.