Ko sem bila majhna, sem ogromno časa preživela pri starih starših. To je bil čas, ko sem enostavno uživala. Lahko bi rekla, da kot otrok tega še ne čutiš tako, ko pa enkrat odrasteš, pa še kako dobro veš, kaj ti je to pomenilo. Čas, ki sem ga preživela z dedkom in babico je bil najlepši čas v mojem življenju. Najbolj se spomnijam, kako rada sta me imela in kako sem bila vedno dobrodošla. Vzela sta me za njihovo. Te besede, da sem njihova sem večkrat slišala in prav lepo mi je bilo pri srcu. Danes še vedno stoji lesena hiška, ki sva jo naredila skupaj z dedkom. Še danes točno vem, kako je vse skupaj potekalo.
Dedek, kaj pa lesena hiška na drevesu?
To so bile moje edine besede, ki sem jih morala izgovoriti, da je dedek rekel, da jo bova naredila skupaj. Ne bi bilo toliko lepih spominov, če je resnično ne bi delala skupaj. Prav spominjam se, kako je dedek med mojo šolo vse pripravil, ko pa sem prišla iz šole sva skupaj gradila hiško. Ta lesena hiška je vredna veliko. Tako danes še vedno skrbim, da je lepa in jo vsako leto tudi prebarvam. Dedek me je ogromno naučil, pa čeprav sem bila punčka. Danes sem mu hvaležna zato. Najina lesena hiška je rasla počasi, vzela sva si čas. Najbolj sem bila vesela, ker se dedku ni nikoli mudilo in me je vedno počakal, da sem naredila svoje delo. Nikoli mi lesa ni vzel iz rok in naprej naredil on. Vedno me je potrpežljivo počakal, da sem sama naredila tako, kot mi je svetoval.
Ko je bila lesena hiška narejena, pa sva naredila otvoritev. Povabila sva ljudi, da so prišli pogledat, kaj sva skupaj naredila. Tega dne tudi ne bom nikoli pozabila, ker naju je lesena hiška povezovala še leta in leta.